Živahna Rambla in zanimiva tržnica
Barcelona 3. del. V življenju sem doživela že marsikaj, kokteila v litrskem kreglu pa res še nisem pila. Rambla. Ta najbolj znana ulica v Barceloni, ki vodi proti pristanišču, je danes ustvarjena izključno za zaslužek na račun turistov. Ki jih je v tem katalonskem mestu menda toliko, da se jih Španci že skorajda otepajo. Drugi dan je bil tipično turističen. In poln zabavnih izkušenj.
Ulični umetniki, ki so sposobni biti na miru tudi po kakšno uro skupaj.
Pogumen nakup turističnega avtobusa Barcelona BusTuristic za dva dni, ki je obetal enostavno doživetje sredozemskega mesta z dvema uradnima jezikoma, je bil zadetek v polno, pa čeprav ne najbolj poceni oblika potovanja. A vendar! Če sva že za letalsko karto dali dvojno ceno, pa zapravljajmo še v Barceloni ne? Mestni zemljevidi, ki jih dobite malodane za vsakim vogalom, nenehno opozarjajo na znamenitosti, ki si jih je vredno ogledati. Kot da bi vas želeli spomniti, po kaj ste sploh prišli semkaj. Zelene slušalke in samodejno prevajanje v različne jezike na avtobusu so vsem olajšale vodenje. Ne, ne. Slovenskega jezika ni bilo. Sem pa vodički oziroma prodajalki kart resno namignila, da je pa Slovencev zdaj že toliko v tem mestu, da bi bilo vredno o tem razmisliti. Njen nasmešek me ni jemal resno. Različna zgodovinska obdobja in tu živeče civilizacije so pustila za seboj arhitekturne dosežke, ki si jih dandanes občudujoče ogledujemo. A kaj ko nekaterih turistov bore malo zanimajo cerkve kot je gotska bazilika Santa Maria del Pi (ali Marija sredi borovega gozdička) ali muzej Pabla Picassa. Vsi hitijo proti Rambli, tej dva kilometra dolgi ulici, po kateri težko ubiraš svojo pot saj te množica v bistvu sama nosi sem in tja. Rambla, ki je bila nekoč prizor lahkotnega posedanja domačinov in uživanja v domačih dobrotah, slikarskim umetninah tamkajšnjih umetnikov, je danes polna stojnic s spominki, hitrimi gostilnicami, emigranti, ki skušajo s ponarejenimi izdelki zaslužiti še kakšen evro več. In čeprav sem vedela, da je Rambla sv…sko draga, sva žejne vseeno poiskale hitro rešitev. Ker sva želeli poskusiti sangrijo in mohito, sva naročili dve pijači. No, to je bil hec. Še pokazala sem z roko, naj ne bo prevelik. Natakar se name ni oziral. Prinesel je tisto, kar je prinesel vsem. Liter sangrije z ledom in liter mojita, koktejla z belim rumom in meto. Še dobro, da je bil sprehod proti Kolumbovem spomeniku, ki so mu ga postavili ob njegovi vrnitvi iz Amerike, dolgin je zbistril glave.
Iberski pršut, ki je med poznavalci suhih mesnin, čisti luksuz.
Školjke, ribe – morsko bogastvo na tržnici
Na eni in drugi strani palače, muzeji, nekje na sredi pa znamenita tržnica La Boqueria, zgrajena že v 19.stoletju. Resnična paša za oči: sredozemski pridelki, sveže ribe nenavadnih vrst, sladice, sira, feferonov, celo nenavadnih živalskih delov kot so ovčje glave. Na koncu se Rambla odpre v prekrasno pristanišče, kjer se prepletajo sledovi zgodovine in sodobnosti kot so ogromne, bogate in luksuzne jahte ter mondeni hoteli za petične goste. Zlati časi katalonske zgodovine so se začeli v 14. stoletju in še danes po stoletjih tujega vpliva, vladavine Madrida in druge svetovne vojne, so Katalonci ohranili svojo pokončnost. Slednje potrjujejo zastavice, ki visijo skoraj iz vsakega petega stanovanjskega balkončka.
O Barceloni
Kataloncev je nekaj čez sedem milijonov.
