Marco Polo ali ko zamudiš letalo

Marco Polo, prvi cilj za Barcelono, dolgo pričakovano destinacijo. Želja je tlela in dozorela. Obisk prestolnice Katalonije, dinamičnega in živahnega mesta. Ker je šlo za potovanje s hčerjo, je bil načrt okoli prvomajskih praznikov toliko lepši, lahko bi se reklo luksuzen. Ker sva si dovolili uresničiti sanje. A še tako natančna organizacija včasih zmoti na videz začrtano pot. Takrat se pokaže, iz kakšnega testa si. Potem se zgodba o potovanju na letališče Marco Polo bere kot napeta drama.

Marco Polo, proti letališču torej. Jutro na dan odhoda se je zdelo običajno. Polno veselega pričakovanja. Saj veste, kako je, ko se odpravljate nekam, kamor greste radi. Na obisk k prijateljem, punci, na dopust, k tašči (no, to včasih ne). S kovčki v prtljažniku sva jo mahnile proti Italiji, saj so leti iz Trsta, Benetk ali Trevisa recimo lahko ugodnejši ali pa trajajo manj časa oziroma je let direkten. Vse sva razmislili. Z avtom do parkirišča Marko Polo, ki je tik ob letališču v Benetkah, od tam pa te zastonj pripeljejo do letališča. Rezervacija je dandanes možna preko spleta in ni nič neobičajnega. Samo izbereš dan, uro, letalskega prevoznika oziroma pogledaš, kdo je tisti dan najbolj ugoden. Ker sva potovali v času prazničnega obdobja, se nisem mogla pohvaliti z najcenejšimi kartami, čeprav so bile rezervirane mesec dni pred odhodom; mi je bilo pa zelo pomembno, da je let direkten in da v sončno Barcelono pridem kar najhitreje. Torej, smer Benetke. Kavica na poti, radio v avtu, luštno vzdušje. Malo čez mejo, ko sva se peljali mimo Nove Gorice, so prva opozorila dajale kolone pred cestninskimi postajami. Kasneje se je zadeva nekoliko sprostila, le kilometri tovornjakov na desni so spominjali na izjemno prometno transverzalo in dejstvo, da je prometa s tovornjaki na evropskih cestah za znoret veliko. Pomislila sem – še malo, pa bo hitra vožnja po avtocesti luksuz in prav nič več tako hitra kot obljublja ime. Potem pa kar naenkrat stop. Avto pred mano, za mano, tudi na desni. Na levi pa jeklena avtocestna ograja. Sledi malo manevriranja z leve na desno, kolikor se je dalo in spet stop. Nikamor več. Nisem pomislila takoj na najhuje. Se zgodi. Ta avtocesta proti Benetkam in Milanu je itak znana po zastojih. Saj bo. Pa ni bilo. Minute so se vlekle in vlekle. Poslušaš radio, gledaš naokoli in razmišljaš, kako bo luštno v Barceloni. Ko mine 20 minut in se ne premakneš, ti postane nekako težko pri srcu. Odmisliš črne misli, se premakneš ves vesel z avtom za par metrov in spet stop. Ko pogledaš na uro, ugotoviš, da vsi stojimo že eno uro. Čeprav sem šla od doma več kot je priporočljivo prej, se mi kar naenkrat zazdi, da sem šla prepozno. Kolone nervoznih avtov, ki se ne morejo nikamor premakniti, so se zdele kot reka jeznih šoferjev, ki so razdraženo gledali ene druge in čakali na svojo priložnost. Počasi sem se z avtom meter po meter približala odcepu iz avtoceste in odločitev je padla. Gremo mi po svoje! Hčera si je k sreči na telefon naložila gps oziroma italijansko karto in spustili sva se v bitko s časom. Bova uspeli priti pravočasno do letališča?

Možnost hitrega vpisa leta oziroma hitri check-in na letališču Marco Polo, ki lahko skrajša čakanje.

Skoraj dve uri stanja ali počasnega premikanja na avtocesti je nenadoma ogrozilo potovanje, ki se je še zjutraj zdelo luksuzno v pozitivnem smislu. Odlična hčerina navodila po zavitih stranskih italijanskih ulicah in vožnja po Triestini, ki je ravno tako peljala proti Benetkam, bi se ob neki drugi priložnosti zdela čudovita. Zdaj pa je bolj spominjala na noro dirko. Pogledi na uro. Avion se bo dvignil ob pol petih, ampak kaj ko se je treba prej še ‘čekirati’ in oddati kovčke! Če bi bila pametna, bi se čekirala že on-line, torej preko spleta. Dandanes je vse mogoče. Ko sva le prišli do parkirišča in še majčkeno upali, nama je lastnik parkirišča blizu letališča Marco Polo s svojim brezskrbnim odnosom češ ‘kar počasi’ dal vedeti, da je bila dirka po italijanskih ulicah zaman. Na letališču sva poiskali okence prevoznika Vueling, žalostno opisali dogodek in uslužbenka je odvrnila, da je bilo danes takih primerov iz Slovenije in Hrvaške ogromno. Torej so dodatno fajn zaslužili, saj karte za smer Barcelone niso več veljale. Še dobro, da so za nazaj! Če bi leteli s kakšnim nizkocenovnim, bi se to zlahka pripetilo. In glej ga šmenta – na okencu izveva, da sva kupili zadnja dva sedeža proti Kataloniji tistega dne. Ki gre sicer ob desetih zvečer-gre pa! In midve bova na njem. Če so bili zelo ustrežljivi informatorji, ki so se sprehajali po letališču in pomagali zmedenim turistom, so bili toliko bolj strašljivi karabinjerji z mitraljezi. Grožnja terorizma je bila tudi tu prisotna. Tudi carinjenje ni šlo gladko. Ker je vse na meni piskalo, so me odpeljali nekoliko na stran, me malo pregledali, s posebnimi lističi vzeli kožne vzorce, malo povprašali, kam in zakaj grem, potem izpustili, kot da ni bilo nič. In šele ko sem sedela na letalu, sem pomislila: Barcelona ‘hir aj kam’.

Kje ga najdem?