Kava je luksuz. Že nekaj mesecev z možem zelo uživava ob pitju kave. Ker je to najin skupni trenutek in ker so ročno narejene skodelice izpod rok Barbare Jemec nekaj posebnega. Koliko domišljije in srčnosti premorejo nekateri naši ustvarjalci. Tovrstni izdelki imajo svojo dušo, svojo zgodbo. Nastajajo počasi, z željo po večnosti, včasih z mislijo na osebo, ki ga bo kupila. Zato so to pravzaprav stvari, ki nimajo cene. So neponovljive in enkratne. In jih ne moreš kupiti na Ebayu.

Ne pretiravam. Doma skuhana kava – črna-z malo sladkorja-v drobni skodelici za tri požirke. Vsak požirek kave je v tistem trenutku najboljši. Odplakne vso slabo energijo, ki se je name nalepila čez dan in vlije moči za uspešen zaključek dneva. Barbaro sem spoznala slučajno, na decembrskem sejmu v Kamniku, kjer sama tudi živi. Njena stojnica se ni šibila pod težo različnih reči, ampak tisto kar je predstavila, je bilo enostavno lepo. Najprej se je rodila ideja po drobnih skodelicah, potem še takih za čaj. In moram priznati, da je lep občutek, ko držiš v rok nekaj, kar je bilo posebej narejeno zate. In če je koga zamikalo, da bi pil s podobno lepih skodelic ali imel keramično in hkrati modno skledo za sadje, vse potrebno najde tu. https://www.facebook.com/profile.php?id=100004811171510&fref=nf

Kot me je navdušila ona, me je že pred leti Nika. Če dobro pomislim, jo poznam samo pod tem imenom :). Nika nakit je danes že prepoznana blagovna znamka, poznam pa njeno zgodbo. Njeno veliko ustvarjalno žilico, trdno željo početi tisto, kar zna najbolje. Ustvariti čudovit, prelep, ročno narejen nakit, ki je sleherno žensko polepšal. Gre za povsem drug material, polimerna masa, a težko je verjeti, da zmore ustvariti nekaj tako privlačnega, kot so tele ogrlice, broške, prstani,… http://www.nikanakit.si/.

Slovenci se včasih res premalo cenimo. In kar nekako ne znamo v svet, med ljudi poslati rezultate naših rok. Ves december je naša vhodna vrata krasil venček s steklenimi angelčki in smrekicami, ki jih je v večernih urah ustvaril Jože Sitar iz Utika. Zdelo se mi je najbolj primerno mesto zanje – pozdravljali so gostje, ki so jih občudujoče opazovali. Torej – ko greste mimo kakšne izložbe z ročnimi deli, pomislite na ljubezen in energijo, ki je bila vložena. To je tisti luksuz, ne cena. Pa naj bo glina, steklo ali polimerna masa.

Deli
Monika Kubelj
Novinarka, žena, mati, večna optimistka in iskalka boljšega jutri.

PUSTITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here