Gaudi-Na obisku pri vizionarju
Gaudi. Antoni Gaudi in njegove stvaritve so gotovo med najbolj prepoznavnimi atrakcijami Barcelone. Stavbi La Pedrera in Casa Batlo, park Guell, Sagrada Familia,…točke, ki dnevno požirajo na stotine turistov z vsega sveta. Namenoma sem Gaudija pustila za proti koncu. Sladkorčki vedno pridejo po glavnemu obroku.
Trgovine prodajajo spominke v stilu Gaudija.
Park Guell, kjer najdete bogastvo Gaudijeve domišljije
Gaudi. Ta slon v eni dražjih trgovin je lahko za 1.500 evrov vaš.
Gaudi. Ko sva že dobro obvladali vse oblike potovanja, avtobuse, taksije, metroje in najine pešpoti, sva se odločile, da je čas za kulturo. Čas za brezčasne ideje španskega arhitekta, čeprav ima Barcelona še nekaj drugih imen. Vse v mestu spominja nanj, trgovine, ulice, stavbe, spominki. Junija 1926 je privekal na dan, zato bo čez dober mesec še bolj primeren čas za ogled njegovih posebnosti. Zagotovo pa bo čez devet let, bo okrogla obletnica. Gaudí predstavlja enega najpomembnejših arhitektov svojega časa. Morda je ravno to, da ga je že v ranih letih zaznamovala revma, vplivalo na njegovo pronicljivo opazovanje življenja, na navdušenje nad malenkostmi in nad domišljijskim svetom, kakršnega je upodabljal v stavbah. In kaj vse je treba videti, če želite doživeti njegove ideje? Casa Vicens, Paviljon Güell in Palačo Güell, Park Güell, Casa Batlló in Casa Milà ter seveda Sagrada Familia. Pa še vrsto drugih, a tale zadnja je tista, ki ostaja magnet. Leta 1914 se je Gaudí odločil, da bo preostanek svojega življenja posvetil gradnji cerkve Sagrada Familia, ki je ni nikoli dokončal in še danes ostaja gradbišče. S prispevki obiskovalcev skušajo to delo dokončati, a spodnje prve dele stavbe že zdaj restavrirajo. Po trenutnih načrtih naj bi bila zgradba končana leta 2026, kar sovpada s stoletnico Gaudíjeve smrti. 7. novembra 2010 je še nedokončano cerkev posvetil Papež Benedikt XVI. in jo razglasil za manjšo baziliko. Nekateri pravijo, da v bistvu cerkve, ki je tako čustvena, da v njej mnogi zajočejo, nikoli ne bodo dokončali, ker je ravno to tisto najbolj privlačno na njej. Ne glede na to, da videti in doživeti Sagrado zagotovo nekaj posebnega.
Občudovale sva pestro zgodovino, ločnice med starim in novim, živahnost mesta, nenavadne stavbe. Če se boste odpravili v Park Guelle, kjer je stojijo tri pravljične hiške (ostalih ni uspel dokončati), si zagotovite vstopnico preko spleta. Za večino ostalih atrakcij sva vstopnice namreč kupile tako, le za park ne. In zgodilo se je, da se nisva mogle spustiti po stopnicah do samega znamenitega obzidja klopc, ki so prekrite s keramičnimi ploščicami. Ker naj bi bila kvota vstopov za tisti dan polna! Neverjetno! A bile sva v njegovi bližini. Od 60 hišic za premožne meščane, kolikor jih je bilo načrtovanih, so bile torej zgrajene tri, park pa je bil zaradi igrivosti in simbolizma ter arhitekturne posebnosti razglašen za Unescovo dediščino.
Spredaj turistični avtobus, zadaj Gaudijeve stvaritve.
Nekaj dni v mestu, ki nikoli ne spi, je absolutno premalo, da bi si vse ogledali, a dovolj, da sva domov odnesle polno zanimivih doživetij. Zvečer sva še zadnjič sedle v parku Cervantes in opazovale na stotine vrtnic. In zaključek potovanja bi bil skoraj tak kot začetek. Po sms sporočilu sva dobile obvestilo, da naj vsi potniki pridejo zaradi možnosti stavke prej na letališče. Poceni pot do letališča z metrojem je odpadla, saj se ta ‘zbudi’ šele ob petih zjutraj. Spet so zaslužili lokalni taksisti v svojih avtomatskih rumeno-črnih taksijih. Aja, nisem vam opisala Akvarija, ki je mimogrede drugi največji na svetu. Zagotovo pa si zasluži vaše osebne pozornosti.
