Camp Nou – Kakšen jacuzzi ima Messi?
Barcelona 2. del: Camp Nou. Po nočnem vtisu Barcelone, ko naju je taksist v rumeno črnem taksiju v hotel Abba Garden s hčerjo pripeljal okoli pol ene zjutraj, je sledilo samo globoko smrčanje na odlični čvrsti postelji. Prvi dan naju je čakalo doživetje na slavnem kraju z imenom Camp Nou. A takoj zjutraj šok.
V Barceloni si je treba ogledati Camp Nou
Prvi uspehi kluba del zgodovine
Camp Nou, v težkem pričakovanju. Odprem zavese hotelske sobe in namesto pričakovanega sonca, (saj poznate logiko, ko misliš, da mora biti na tvojem potovanju vedno sonce), zunaj dežne kaplje. Ne, lažem. Lilo je kot iz škafa. Tale slovenski pregovor je v tem kontekstu kot naročen. In takrat pomislim – dežnik pa bi bil v tem trenutku pravi luksuz. Ker ga pač nimava. Pa ne no! A še ne bo konec neprijetnih presenečenj, se najprej vprašam. Potem pa si dopovem, da nama še tako zle sile ne bodo vzele voljo do uresničitve obiska hrama barcelonskega kluba FCB, za katerega hči tako zavzeto navija. Če naju je vreme potrlo, naju je dvignil zajtrk z iberskimi dobrotami. Vrhunsko. Iberski pršut, ki ga v naših trgovinah lahko kupite za nekaj sto evrov, kozji sir, sveže stisnjeni sokovi na drevesu zorjenih pomaranč,… Kapo dol. Dobro vedo tudi, da prijaznost vrača goste, zato me brezplačen prevoz do bližnjega stadiona ni presenetil. Me je pa presenetilo, da so nama posodili velik dežnik, da ne bova spominjale na mokre miške, ki tekajo po Barceloni od napušča do napušča. Torej, če se pri pakiranju potovalke zdi, da nimate več prostora, ga poiščite še za eno majhno marelo.
Messi v naravni velikosti celo v bližnji banki
Police, police, police pokalov
Saj vem…mislili ste, da bom začela s Sagrada Familio, a ta je prišla na vrsto kasneje. Najprej sva se šle sprehodit po Messijevi zelenici, preverit, če je pokalov res toliko kot pravijo in ali je nogometni stadion res tako impozanten v živo kot si predstavljamo pred ekrani. Predstavljali sva si malo drugače. Skupinski ogled je res bil skupinski, so pa bili obiskovalci bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Kar sploh ni bilo slabo. Saj sva si lahko ogledali vsak kotiček klubskega muzeja, sedeli kar nekaj časa v areni stadiona in si v hodnikih kluba v miru ogledali najbolj dramatične trenutke, ki so jih igralci doživeli v svoji zgodovini igranja. Da je pritekla celo kakšna solza, verjetno ni treba posebej razlagati. Moram priznati, da je bilo tistih 25 evrov za tri ure ogleda vrednih. Ohranjeni športni rekviziti, številni pokali in dresi, ki so pričali o začetkih, niso zanimivi samo za nogometnega navdušenca. Pogled na igrišče, kjer je delavec umirjeno kosil travo in čistilce klopi za gledalce je potrdil, da so še dan poprej tu vzklikali enemu in drugemu nogometašu. Zaprla sem oči in si poskušala predstavljati ves tisti hrušč, bobnenje, valovanje športne energije. In pomislila, kako je ideja ‘kruha in iger’ ljudstvu, danes še zelo živa.
Predno sva zavili v trgovino, kjer si lahko zapravil, kar ti je ostalo za zapravit tisti dan, nas je množica turistov odpeljala še na balkone, od koder igro spremljajo novinarji, v press sobo za tiskovne konference in nazadnje….ahhh, nazadnje še v slačilnico. To je bil gotovo višek. Obiskovalci so počasi stopali v te svete prostore, kjer se fantje po tekmi slečejo in zlezejo v bazenček sredi slačilnice. Se dotikali sten, radovedno odpirali hladilnik Beko, povsem nov – očitno so ga fantje dobili pred kratkim. Zaključek v trgovini, kjer vam z veseljem prodajo Messijev dres za 180 evrov ali na stotine spominkov, je bil za tisti dan popoln. Sprehod skozi park Cervantes proti najinemu hotelu, kjer gojijo 245 različnih vrst vrtnic in najdete 10 tisoč grmičkov, je samo še bolj romantično obarval ta prvi dan v Camp Nou.
